Ob 50. jubileju Big Banda je Dušan Velkaverh, takratni vodja Glasbene produkcije in vsem znani tekstopisec mnogih slovenskih zimzelenih popevk, napisal prispevek o pol stoletja slovenskega jazza. Objavljen je bil leta 1995 v jubilejni knjižici Big banda z naslovom:
Postojnsko jamo ves svet pozna zaradi njenih lepot. Le malokdo pa ve, da je njeno ponovno odprtje po II. svetovni vojni povezano z rojstvom vodilnega slovenskega jazzovskega orkestra. Pa vendar je 27. junija 1945 – torej poldrugi mesec po osvoboditvi – ob ponovnem odprtju tega našega kraškega bisera prvič javno zaigral orkester, ki je potem v petdesetih letih do današnjega dne ves čas sijal kot še eden izmed slovenskih biserov. Rodil se je orkester, ki ga danes poznamo kot Big Band RTV Slovenija; njegova ustanovitev je bila inovativno in daljnovidno programsko in kulturno dejanje slovenskega nacionalnega radia. Inovativno zato, ker smo se na Slovenskem razmeroma zgodaj izrekli za novo glasbeno smer, ki je kmalu dobila pomembno vlogo v večini sveta, daljnovidno pa zato, ker je iz te kali v naslednjih petdesetih letih zraslo široko razvejano drevo, tako široko, da se najmlajši poganjki korenin niti ne zavedajo.
Jeseni leta 1945 je skupina mladih glasbenikov tudi uradno postala del takratnega Radia Ljubljana in se sčasoma izoblikovala v klasično zasedbo tedaj tako priljubljenih big bandov. Postala je znana kot PLESNI ORKESTER RADIA LJUBLJANA ali na kratko PORL. Ime je bilo za tedanji čas logično; v Evropi so namreč pogosto rekli jazzu – tedaj izključno ameriškemu pojmu – sodobna plesna gIasba (»modern dance music«). Na evropskih tleh je bil jazz še v povojih.
Kakorkoli že: PORL je bila kratica, ki dana njega dne tako v Sloveniji kot zunaj naših meja ostala zaščitni znak najboljšega, kar smo imeli v tej zvrsti glasbe.
Pa pojdimo po vrsti. Umetniški ustanovitelj in gonilna sila orkestra v njegovem prvem in morda najtežavnejšem obdobju je bil nestor slovenske zabavne glasbe, skladatelj in dirigent Bojan Adamič. Njegove zasluge so dvojne. Kot umetniški vodja je izoblikoval orkester v avantgardno in priljubljeno glasbeno skupino, ki bi vodila na vseh glasbenih lestvicah, če bi jih tedaj imeli. Po drugi strani pa mu je kot ugledni slovenski osebnosti v tedanjih družbenih razmerah uspelo uveljaviti PORL kot pomembno slovensko kulturno vrednoto kljub temu, da je jazz v tistem času pri velikem delu oblasti veljal za dekadenten izdelek neke druge ideologije.
Prav tako zaslužni za napredek orkestra pa so bili tudi njegovi člani. Naj citiram mojstra Adamiča: “Orkester je močno napredoval, ko so se mu pridružili aranžer in pianist Mario Rijavec, trobentar Urban Koder, pozavnist Franci Ogrizek in seveda Ati Soss. Iz njega pa so počasi odhajali bivši stebri dr. Tone Martinc, dr. Dušan Prevoršek, Bogdan Jarec, Aleksander Skale, Lev Ponikvar in Mik Soss. Začele so prihajati sveže moči s poklicnim znanjem; zaljubljeni amaterizem se je počasi začel umikati poklicnemu delu nove generacije glasbenikov, iz katerih je sčasoma nastal pravi PORL.”
V sorazmerno dolgem in uspešnem obdobju umetniškega vodstva Bojana Adamiča se je več kot potrdila pravilnost odločitve, da tak orkester imamo in da ga podpremo. Še danes premnogi pozabljajo, da na tem področju slovenske glasbe sploh nismo imeli! Na radijskih valovih so predvajali skoraj izključno spored s tujih (dekadentnih?) plošč. V Adamičevi in PORL-ovi delavnici, v legendarnem studiu 14, pa se je začelo snemanje slovenske jazzovske, zabavne in še kakšne glasbe.
S PORL-om so začeli nastopati in snemati priljubljene pevke in pevci Zlata Gašperšič, Marjana Deržaj, Majda Sepe, Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Stane Mancini, Rafko Irgolič, Nino Robič in mnogi drugi, ki bi bili vsi na vrhu lestvic priljubljenosti, ko bi jih tedaj imeli. Koncerti PORL-a pod vodstvom Bojana Adamiča in s tedanjo garnituro najbolj priljubljenih pevcev so bili javni in medijski dogodki par exellence. Hkrati pa so v glavnem iz vrst glasbenikov PORL-a nastale številne odlične manjše zasedbe, ki so prav tako zaznamovale to glasbeno obdobje pri nas: Ljubljanski jazz ansambel, kvintet Mojmirja Sepeta, ansambel Jožeta Kampiča, ansambla Milana Ferleža in Atija Sossa.
Prav tako ne moremo mimo dejstva, ki dopolnjuje tudi nekaj uvodnih trditev: da se je namreč iz vrst glasbenikov PORL-a na pobudo Slavka Avsenika v petdesetih letih izoblikoval ansambel bratov Avsenik. Ta je zakoličil novo glasbeno smer v Sloveniji, pa naj bo še tako sporna, in zaslovel v svetu – to seveda ni sporno.
Bojan Adamič je odšel iz PORL-a naravnost v zgodovino. Postal je eden vodilnih skladateljev filmske glasbe v tedanji državi in še naprej pogosto sodeloval s svojim nekdanjim orkestrom. Leto 1961 pomeni novo prelomnico v razvoju orkestra ali, bolje rečeno, začetek njegove nadaljnje bleščeče uveljavitve. Umetniško vodstvo orkestra je takrat prevzel mladi skladatelj in dirigent Jože Privšek.
Jože Privšek je človek, ki ima svoj slog, naj bo komu všeč ali ne. Prevzel je orkester s svojo vizijo, z visoko zastavljenimi cilji in z jasno zamislijo, kako jih bo uresničil. Prav zato je uspel. Takole je zapisal: ‘Umetniško vodstvo orkestra sem v celoti prevzel po vrnitvi s študija v Bostonu v ZDA jeseni leta 1964. Zavedal sem se, da bo treba v načinu dela marsikaj spremeniti… Pri tem sem imel popolno podporo glasbenikov, zato so se tudi rezultati kaj hitro pokazali…”
Rezultate takšnega dela je dobro povzel eden izmed bivših članov orkestra Borut Bučar: “Pod njegovo taktirko je orkester začel dobivati poseben zven, ki ga prepozna tudi laik… Napredoval je zlasti v jazzovski smeri, kjer je dosegel zavidljivo svetovno raven. PORL je postal umetniško zrel, pomlajen, poklicno uglašen in zvočno brezhiben glasbeni sestav, v katerem delujejo glasbeniki, ki jim, kot kaže, nihče ne more vzeti navdušenja in zagona… Poglavitne odlike orkestra, ki se je zmogel tako srečno obnavljati in dopolnjevati, so skupno, izenačeno igranje, dovršena ubranost orkestrskega zvena in visoka poklicna raven, na katero so že ob mnogih priložnostih opozorili tudi dirigenti in solisti.”
Seveda pa se je o resničnosti teh besed zlahka mogoče prepričati ob poslušanju bogatega zvočnega arhiva na najrazličnejših nosilcih zvoka, ki jih je orkester vsa ta leta puščal za seboj kot zvezdno sled.
Jože Privšek je glasbeno telo, ki ga je vodil, resnično usposobil za vrhunsko uresničevanje vseh programskih nalog, ki jih je narekoval glasbeni razvoj v okviru nacionalnega radia in pozneje televizije. Z vsakim letom je naraščala “zgodovinska” vloga festivala Slovenska popevka, katere glasbeni temelj sta bila Jože Privšek in PORL. Tu ni treba posebej izgubljati besed – brez tega vsakoletnega osrednjega dogodka, ki je dvajset let usmerjal in spodbujal nastajanje novih izvirnih del, slovenske zabavne glasbe kratko malo ne bi bilo!
Kdor obdobje dejavnosti PORL-a pod umetniškim vodstvom Jožeta Privška dobro pozna, bo vedel, da se zaradi vseh že omenjenih obveznosti do programov domače hiše orkester nikoli ni mogel posvetiti čisti jazzovski ustvarjalnosti, kot bi se rad. Zato se toliko bolj z veseljem spominjamo njihovih nastopov na festivalu jazza v Ljubljani in njihovih “letnih” koncertov. Na njih so Jože Privšek in njegovi glasbeniki najbolj razkrili svojo glasbeno dušo. Takrat se je najbolj izkazalo tisto, o čemer Privšek razmišlja takole: “Pri orkestru, v katerem so posamezni parti zasedeni solistično, je uspeh izvedbe resnično odvisen prav od vsakega člana, vendar so po mojem nadgradnja vsakega tovrstnega sestava njegovi solisti improvizatorji, njihova kvaliteta je navsezadnje tudi kvaliteta orkestra.”
V zadnjih dvajsetih letih pa so bili nadgradnja predvsem tile solisti: Petar Ugrin, Andy Arnol, Tone Janša, Silvester Stingl, Lojze Krajnčan, Emil Spruk, Milko Lazar in Ratko Divjak – torej skoraj polovica orkestra.
Druga “nadgradnja” orkestra pa je bila tudi v tem, da je v vseh teh letih imel za seboj širok krog dobrih skladateljev in aranžerjev, med katerimi naj omenimo Maria Rijavca, Janeza Gregorca, Mojmirja Sepeta, Jureta Robežnika, Atija Sossa in Deča Žgurja.
Če vse doslej povedano drži, (in drži!) potem bi bilo skoraj nemogoče, da tak ansambel ne bi postal znan tudi zunaj Slovenije. Big Band RTV Slovenija (kakor so ga bolj pravilno poimenovali v osemdesetih letih) je uveljavljeno glasbeno telo na evropskih vzporednikih. K temu so pripomogla številna gostovanja v ZR Nemčiji, nekdanji SZ, na Madžarskem, v Avstriji, Italiji, Franciji in na Poljskem. Njihovi posnetki so v arhivih na številnih nosilcih zvoka na skoraj vseh radijskih postajah v Evropi; najbolj pa jim je v čast nagrada “Deutsche Phono Akademie”, ki so jo dobili za instrumentalno ploščo leta 1978 v Nemčiji. Leta 1992 se je s Privškovo upokojitvijo končalo plodno obdobje v zgodovini orkestra. Umetniški vodja orkestra je zdaj Lojze Krajnčan. Z njim je na vrsti nova generacija. Kakorkoli se bo zasukala, o nečem ni dvoma: nadaljnje poslanstvo in vizija Big Banda RTV Slovenija bosta morala vsebovati veliko tistega, kar sta v sebi nosila Bojan Adamič in Jože Privšek, ko sta prvič stopila pred orkester.
Bojanu Adamiču, Jožetu Privšku in vsem glasbenikom čestitam ob jubileju!
Dušan Velkaverh
Dirigent
Bojan Adamič
Saksofoni
Tone Martinc
Dušan Veble
dr. ing. Dušan Prevoršek
Janez Martinc
Zoran Komac
Trobente
Mario Sancin
dr. Urban Koder
Jože Kelbl
Pozavne
Franci Ogrizek
ing. Bogo Jarec
Mik Soss
Ritem sekcija
Breda Rajh – Divjak (klavir)
Miško Hočevar (bas)
Leo Ponikvar (kitara)
Aleksander Skale (bobni)
Marjan Ašič
Pavel Oman
Josip Forembacher
Tone Plantarič
Vinko Globokar
Franci Puhar
Franc Jagodic
Kajetan Zupan
Borut Lesjak
Marijan Domič
Jože Planinc
Jože Gjura
Jože Privšek
Vinko Horvat
Mojmir Sepe
Jože Kampič
Borut Bučar
Vilko Ovsenik
Marcel Fux
Albert Podgornik
Miha Gunzek
Mario Rijavec
Tone Janša
Ladislav Zupančič
